Državljani članic EU so po uveljavitvi Zakona o lastništvu in drugih stvarnih pravicah (NN 146/08) izenačeni s hrvaškimi državljani pri pridobivanju pravice nad lastništvom nepremičnin, torej tudi stanovanj/apartmajev v Republiki Hrvaški (RH), ob pogoju, da se le-ti ne nahajajo na gradbenem področju in da se ne nahajajo v zaščitenih predelih narave. Državljani držav, katere niso članice EU, lahko s kupoprodajo pridobijo stanovanja/apartmaje v RH, pod pogojem recipročnosti in pod pogojem, da za to pridobijo tudi soglasje Ministrstva za pravosodje RH.

Tudi tujci so ob pridobitvi nepremičnine v RH zavezanci za plačilo davka na promet z nepremičninami, razen, če ni z mednarodnim dogovorom določeno drugače. Davek na promet z nepremičninami znaša v RH 5% od tržne vrednosti nepremičnine v trenutku pridobitve.
Tržna vrednost nepremičnine je cena, katera se doseže ali se lahko doseže na tržišču v trenutku njene pridobitve. Tržna vrednost nepremičnine se praviloma ugotavlja na podlagi pogodbe o nakupu, vendar si Davčna uprava pridružuje pravico, da s cenitvijo ugotovi dejansko tržno vrednost nepremičnine. Davčni zavezanec je kupec nepremičnine in je dolžan v roku 30ih dni od dneva sklenitve pogodbe o nakupu, pristojni Davčni upravi (pristojnost je določena po kraju kjer se nepremičnina nahaja) podati prijavo davka na promet z nepremičninami.
Davčni zavezanec je dolžan v roku 15ih dni od prejema davčne odločbe na račun, naveden v odločbi, vplačati odmerjen davek. Pritožba na odločbo ne zadrži izvršitve, kar pomeni, da se davek mora plačati, četudi davčni zavezanec meni, da le-ta ni pravilno obračunan. V kolikor davčni zavezanec v pritožbenem postopku uspe dokazati svojo trditev, ima pravico do povračila preveč plačanega davka.

Dne 26.02.2011 so v veljavo stopile tudi spremembe in dopolnitve Zakona o davku na promet z nepremičninami, na podlagi katerih se osnova za davek ugotavlja:
-    na podlagi dokumentacije o kupoprodaji, v kolikor je znesek, katerega plača kupec približno takšen ali enak ceni kakršna je ali bi se lahko dosegla na tržišču;
-    na podlagi cenitve, katero opravi pooblaščenec Davčne uprave, na podlagi primerjave podatkov o gibanju tržnih vrednosti primerljivih nepremičnin, na približno enakem področju, v približno enakem času - kar pomeni, da se vedno upošteva najvišja možna dosežena cena v določenem obdobju za to področje, v kolikor pa ni primerljivih cen za to področje, pa na podlagi ocene tržne vrednosti pooblaščenega cenilca.
Zakon vsebuje tudi natančnejša določila o davčnih oprostitvah. Kot najpogostejši razlog oprostitve plačila davka na promet z nepremičninami lahko navedemo darovanje in dedovanje, ko nepremičnino pridobijo zakonski partner, potomci, predniki, posvojenci in posvojitelji, kot tudi bivši zakonski partner, kadar se urejajo lastniški odnosi v zvezi z razvezo zakonske zveze.

Vsekakor se postopek razlikuje od primera do primera, saj ne obstajata dva identična primera, vendarle pa se kupoprodaja odvija po naslednjem scenariju:

Potem, ko dve zainteresirani strani (kupec in prodajalec nepremičnine), dosežeta dogovor o pogojih nakupa in ceni nepremičnine, se pristopi k samemu formalnemu postopku kupoprodaje, kateri je ponekod lahko kar precej zapleten, zato Vam svetujemo, da ga zaupate strokovnjakom agencij za posredovanje pri prometu z nepremičninami ali odvetniku.

Na ta način se izognete morebitnim kasnejšim pravnim zapletom, kateri pri takšnih, strogo formalnih postopkih, niso redkost.

Prodajalec nepremičnine mora kupcu predložiti dokaze o identifikaciji nepremičnine in njenem lastništvu. Za te namen je potrebno pridobiti lastniški list, dokazilo o pridobitvi lastništva (pogodba, sklep o dedovanju, …), kopijo katastrskega načrta, gradbeno in uporabno dovoljenje, sklep o gradnji. Včasih pridobitev vse te dokumentacije ni potrebna ali pa ni mogoča (za nepremičnine starejšega datuma izgradnje), je pa najpomembneje preveriti ali je lastnik nepremičnine vpisan v zemljiško knjigo in ali ne obstajajo zemljiško-knjižne obremenitve nepremičnine.

Vse dokler se ne pridobijo vsi potrebni dokumenti, prodajalec najpogosteje od kupca zahteva aro ali polog, za zagotovitev resnosti kupca, da namerava ta nepremičnino tudi zares kupiti. Višina zneska pologa je stvar dogovora med strankama, a najpogosteje znaša okoli 5%, vendar ne sme biti višji od 10% dogovorjene kupoprodajne vrednosti nepremičnine. Za prejeto plačilo iz naslova pologa, je prodajalec kupcu dolžan izdati potrdilo ali skleniti pogodbo o pologu.

Po pridobitvi vseh potrebnih dokumentov, stranke pristopijo k sestavljanju kupoprodajne pogodbe. Pogodba mora vsebovati vse elemente dogovora med strankama, njune točne podatke, davčne številke (OIB-e), natančen opis nepremičnine (nujno je opredeliti nepremičnino na enak način kot je le-ta vpisana v zemljiško knjigo), način in roke plačila ter vse druge pomembne podatke. Po plačilu dogovorjene kupnine, mora prodajalec kupcu izdati zemljiško-knjižno dovolilo (tabularna izjava), s katerim potrjuje prejem kupnine in dovoljuje kupcu vknjižbo v zemljiško knjigo. Zemljiško-knjižno dovolilo je lahko poseben dokument, lahko pa je tudi sestavni del kupoprodajne pogodbe.

Šele po tem lahko kupec poda zahtevek za vknjižbo svojega lastništva, za kar pa mora ponovno pridobiti različno dokumentacijo, glede na to za državljana katere države gre, oziroma glede na status nepremičnine.
Najpogosteje se hkrati s plačilom kupnine izvede tudi uradna primopredaja nepremičnine, o čemer se opravi tudi primopredajni zapisnik o stanju nepremičnine in popiše stanje vseh števcev. To je običajno tudi zadnja priložnost kupca, da poda morebitne pripombe (razen kadar je govora o novogradnji).

Kupec je dolžan prijaviti davek na promet z nepremičninami v roku 30ih dni od dneva podpisa pogodbe in obvestiti vse dobavitelje o spremembi lastništva nad nepremičnino, da bi vsi, v prihodnje nastali stroški, vezani na nepremičnino (elektrika, voda, komunalne storitve, rezervni sklad, itd.), bremenili novega lastnika, torej kupca.